Smo v dobi nenehne povezave izgubili pogum za pogovor v živo?
Predstavljaj si naslednjo situacijo, ki jo zagotovo dobro poznaš. Sediš v lokalu in čakaš prijatelja, s katerim se nisi videl že nekaj mesecev. Ko končno pride, se usede, naroči kavo, nato pa oba – skoraj avtomatsko – položita svoja pametna telefona na mizo tik ob skodelici. Čeprav sta prišla tja drug zaradi drugega, telefona delujeta kot tretja oseba pri mizi, ki nenehno vdira v vajin prostor z opozorili, lučkami in vibriranjem.
Še huje pa je, ko opazuješ mize okoli sebe. Skupine mladih, pari na zmenkih, družine na kosilu – vsi gledajo navzdol, v tiste majhne, svetleče zaslone. Tukaj so, fizično skupaj, a mentalno svetlobna leta narazen. Postajamo družba, ki je nenehno povezana, a hkrati globoko odtujena.
Omrežja so super za povezovanje, ampak…
Da se razumemo: popolnoma prav je, da obstajajo družabna omrežja, spletne klepetalnice in aplikacije. Tehnologija nam omogoča, da ostanemo v stiku z nekom na drugem koncu sveta, da najdemo somišljenike in hitro delimo informacije. To je njihova dobra plat. Težava pa nastane, ker smo nad njimi izgubili kontrolo.
Zadnje čase folk na internetu objavlja prav vse, kar jim pade na pamet. Delimo trenutke, fotografije hrane, globoke misli in osebne drame z ljudmi, ki jih komaj poznamo, pozabljamo pa na tiste, ki so nam najbližje. Namesto da bi tehnologijo uporabljali kot orodje za hitro organizacijo srečanja, je postala nadomestek za pravo druženje.
Zaslon kot lažni ščit pred nesigurnostjo in prevarami
Zdi se, da smo zaradi nenehnega tipkanja izgubili občutek za samozavest in se začeli bati fizičnega kontakta. Ker se vse manj družimo v živo, so naše socialne veščine preprosto zarjavele. Postali smo nesigurni, ekran pa nam služi kot popoln lažni ščit.
Če ti pogovor na spletu ne ustreza, če postane neprijetno ali če ti zmanjka tem, lahko telefon preprosto ugasneš, osebo “skenslaš” in se greš pogovarjat z nekom drugim. Imaš popoln nadzor. Lahko si vzameš pet minut, da premisliš in sfriziraš svoj odgovor, preden pritisneš “pošlji”.
A ta spletna “varnost” ima svojo temno stran, ki ta strah pred stikom še povečuje. Spletni prostor je splet poln lažnih profilov in prevar. Kolikokrat se zgodi, da mesece tipkaš z nekom, si v glavi ustvariš sliko o njem, na koncu pa ugotoviš, da na drugi strani sploh ni ta oseba, za katero se izdaja? Zaradi nenehnih spletnih nategov in “catfishanja” je folk postal upravičeno paranoičen in nezaupljiv. Ker ne veš več, kdo sploh sedi na drugi strani zaslona, postane ideja o srečanju v živo še večji vir tesnobe.
V živo pa tega gumba za premor ni in maske hitro padejo. V živo si izpostavljen, ranljiv in pristen. Tvoja govorica telesa ne laže, tvoj glas te lahko izda v sekundi. In ravno ta strah pred ranljivostjo ter strah, da boš prevaran, je razlog, da se ljudje danes izogibajo celo navadnim telefonskim klicem.
Glas pove več kot 1000 besed, tipkanje ne kaže čustev
Prišli smo tako daleč, da je klic postal vir tesnobe. Raje pošljemo tri minute dolgo glasovno sporočilo ali pa napišemo suhoparen “haha”, medtem ko v resnici sedimo z resnim obrazom. A tipkanje je sterilno. Je prefiltrirana različica nas samih.
Glas preko klica ali v živo pa pove več kot tisoč besed – v njem slišiš toplino, oklevanje, utrujenost ali iskreno navdušenje. V glasu začutiš človeka in takoj veš, ali je pristen. Realnih čustev se preprosto ne da natipkati.
Zaradi te spletne instantnosti pa smo izgubili še nekaj pomembnega: potrpežljivost. Navadili smo se, da dobimo vse takoj. Če v pogovoru v živo nastane trenutek tišine, nas zagrabi panika in takoj primemo za telefon. Pozabili pa smo, da tišina med dvema človekoma ni nekaj groznega. Zmožnost, da z nekom sproščeno molčiš, ne da bi ti bilo nerodno, je pravzaprav dokaz največje bližine.
Nazaj h kontroli in druženju
Čas je, da znova prevzamemo kontrolo nad svojimi napravami in ne pustimo, da one nadzorujejo nas. Premagajmo to nesigurnost in nezaupanje. Družbena omrežja naj ostanejo prostor za hitro povezovanje, prosti čas pa raje posvetimo drug drugemu v realnem svetu. Resnica in pravi obraz se ne skrivata v komentarjih ali zasebnih sporočilih, ampak v živo. Ravno v tistih nepopolnih, včasih malce nerodnih trenutkih, ko človeka pogledaš v oči in ga zares poslušaš, se zgodijo najlepše in najbolj pristne vezi.
Naslednjič, ko boš hotel nekomu poslati kilometrsko sporočilo, raje obrni številko. Še bolje pa – povabi to osebo na kavo, telefon pa pospravi globoko v žep. Vzemimo si čas drug za drugega. V živo.
Avtor članka: Miha Srebrnjak